28.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 157/92

1.1

To sporočilo je odgovor Komisije na točko 26 sklepov Evropskega sveta v Solunu 19. in 20. junija 2003, ki Komisijo poziva, da „razišče vse parametre, ki zagotavljajo bolj urejen in bolje voden vstop oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v Evropsko unijo, ter da preuči, kako bi lahko regije porekla bolje zagotavljale zaščito teh oseb“.

1.2

Poročilo je razdeljeno na štiri poglavja, od katerih prvo „raziskuje vse parametre, ki zagotavljajo bolj urejen in bolje voden vstop oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v Evropsko unijo“.

1.3

Ponovna nastanitev je premestitev beguncev, ki prihajajo iz prve države sprejemnice ali iz prehodne države, na ozemlje Unije ali tretjih držav (Kanada, Združene države, Avstralija, ...) in je po definiciji urejen in voden vstop v EU. Lahko bi bila del skupne azilne politike EU. Komisija odslej meni, da obstajajo dobri razlogi za sprejem pristopa na ravni Unije na tem področju in za vzpostavitev programa ponovne nastanitve na ravni EU.

1.4

Drugo poglavje preučuje, kako bi lahko regije porekla bolje zagotavljale zaščito oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in kako bi jim EU lahko pomagala pri tej nalogi.

1.5

Ukrepi, namenjeni krepitvi sposobnosti zaščite, se morajo vključiti v usklajen in sistematičen pristop k temu vprašanju. V zvezi s tem si je treba nujno prizadevati za oblikovanje referenčnega sistema na področju dejanske zaščite, za katerega bi si morale prizadevati države sprejema s pomočjo in v partnerstvu z EU. Zato bi morala EU najprej analizirati ukrepe, ki jih priporoča za zagotavljanje zaščite tistim, ki jo potrebujejo, in ki poudarjajo zaščito pred preganjanjem in vračanjem, dostop do zakonitega postopka in možnost, da živijo s sredstvi, ki zadostujejo za zadovoljitev njihovih potreb.

1.6

Spodaj navedene sestavne dele zaščite bi lahko po eni strani razumeli kot kazalce, primerne za ocenitev sposobnosti zaščite, ki jih ima država sprejema, in ugotovitev, ali je vzpostavljeni sistem zaščite trajen, ter bi po drugi strani služile za usmeritve pri določanju referenčnega sistema o krepitvi sposobnosti:

1.7

Tretje poglavje preučuje, kako doseči integriran, splošen, uravnovešen, prilagodljiv in prilagojen pristop k različnim vprašanjem o priseljevanju in azilu.

1.8

Komisija bi za to predlagala večletne regionalne programe zaščite EU s seznamom in koledarjem dejavnosti in načrtov, ki jih je treba voditi na področju azila in priseljevanja, pri čemer se bodo ti programi pripravili v partnerstvu s tretjimi državami iz zadevne regije. Ti programi bi se pripravili skupaj s strateškimi dokumenti za vsako regijo in državo posebej, ki predstavljajo splošni okvir odnosov Skupnosti z državami v razvoju in v istih ciklih.

1.9

Regionalni programi zaščite EU bi ustrezali „košu“ ukrepov, ki za nekatere že obstajajo in ki so za druge v pripravi ali se pričakuje, da bodo predlagani: ukrepi, namenjeni krepitvi sposobnosti zaščite, sistem registracije, program ponovne nastanitve na ravni EU, pomoč za izboljšanje lokalnih infrastruktur, pomoč za lokalno vključevanje oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito v tretjih državah, sodelovanje na področju zakonitega priseljevanja, vpliv na upravljanje selitvenih tokov, vrnitev.

1.10

Nazadnje četrto poglavje navaja sklepe tega sporočila in predstavlja najboljšo pot, po kateri je treba iti in na kateri prosi za podporo Sveta, Evropskega sveta in Evropskega parlamenta.

2.1

Odbor odobrava namen Komisije, ki se opira na priporočila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, vendar se mu v sporočilu Komisije zdijo nezadostna zagotovila o ravni mednarodne zaščite, sprejeti po letu 1951. Žal je še vedno treba jamčiti to raven ali jo povečati, saj v svetu še vedno obstajata diskriminacija, ki temelji na sovraštvu in se lahko razvije v oborožen spopad, ki prizadene družbene skupine civilnega prebivalstva ali posameznike, ki pripadajo družbenim skupinam, in preganjanje posameznikov ali skupin s strani države ali nedržavnih akterjev (skupin ali posameznikov). S tega stališča Odbor spodbuja delo, ki se opravlja v okviru „Konvencije +“ Visokega komisariata Združenih narodov za begunce za izboljšanje in prilagoditev statusa begunca in Ženevske konvencije.

2.2

Predlog programov ponovne nastanitve bi moral bolj poudariti, da je prvi cilj ponovne nastanitve kot trajne rešitve čim hitrejša vrnitev oseb, ki so deležne statusa begunca ali mednarodne zaščite v smislu direktive o pogojih, zahtevanih za priznanje statusa (1), v normalne in dostojanstvene življenjske razmere v smislu Ženevske konvencije in vodnika po postopkih Visokega komisariata za begunce.

2.3

Odbor poudarja, da se morajo države članice med seboj dogovoriti o zakonitem statusu, da bi priznale in podprle programe ponovne nastanitve, ki že obstajajo v nekaterih državah članicah, ter sprejele skupne standarde za razširitev teh programov v države, ki so članice EU in podpisnice Ženevske konvencije.

2.4

Ti programi bi odgovorili na potrebe oseb, ki potrebujejo resnično mednarodno zaščito v smislu Konvencije iz leta 1951, in preprečili „čezmeren priziv“, ki bi oslabil status begunca in raven njegove zaščite. Odbor deli to skrb, vendar kljub temu opozarja, da:

2.5

Povezava med prosilci za mednarodno zaščito in bojem proti nezakonitemu priseljevanju, pri čemer se namiguje, da je vsaka prošnja za azil zloraba prava in zato neutemeljena ter da zaščita statusa beguncev poteka prek okrepitve splošnih prisilnih ukrepov, ne izboljšuje niti ne pojasnjuje, kako javno mnenje dojema svoje obveznosti.

2.6

Kot priporočajo poročila Evropskega parlamenta (2), mnenja EESO (3) in priporočila mednarodnih organizacij (4), programi ne bi smeli nadomestiti upoštevanja postopkov in obravnave individualnih prošenj s strani držav članic.

2.7

Odbor opozarja, da predstavljajo osebe, ki poskušajo prečkati mejo EU v upanju, da bi zaprosile za azil, in jim to uspe, samo manjši delež (bolj okrog stotino) oseb, ki imajo pravico, da zaprosijo za azil. Da bi količinsko pravilno ocenili obveznosti EU, se je treba sklicevati na poročilo Visokega komisariata ZN za begunce iz leta 2003, ki poroča o številu oseb in prebivalstva, ki jih zanima Visoki komisariat za begunce ali ki zanimajo njega.

3.1

Odbor se na podlagi ocene, ki jo pripravijo evropske nevladne organizacije in institucije, vključno Evropski parlament, boji, da manevrski prostor, ki se dopušča državam članicam za določitev meril dostopa k programom ponovne nastanitve, ne povzroča po malem zmanjšanja zaščite, ki jo zagotavljajo standardi Ženevske konvencije iz leta 1951 in Newyorški protokol iz leta 1967.

3.2

Priznanje beguncev, ki prosijo za mednarodno zaščito v državi prvega sprejema v regijah porekla, s strani služb Visokega komisariata za begunce „Prima facie“ ni priznanje statusa begunca v smislu Ženevske konvencije, vendar Visokemu komisariatu za begunce omogoča, da predlaga seznam oseb, ki so utemeljeno upravičene do programa ponovne nastanitve. Oblasti države prvega sprejema, prehoda ali ponovne nastanitve bodo morale priznati status begunca v okviru konvencije ali subsidiarne zaščite. Upravičenci do programa ponovne nastanitve bodo morali biti priznani v enem od statutov mednarodne zaščite.

3.3

Odbor ponovno potrjuje potrebo po individualni obravnavi prošenj neodvisno od upravičenosti do programov ponovne nastanitve (s pravico do pravne zaščite, ki odlaga vračanje) in se boji, da bi se ob odsotnosti jasnega prevzema in razdelitve odgovornosti oblikovalo nedoločeno območje prenosa odgovornosti kljub Dublinski konvenciji, h kateri države sprejema ali prehoda v regijah porekla niso zavezane. Poleg tega bi lahko pogojevanje priznanja statusa mednarodne zaščite za upravičenost do programa ponovne nastanitve povzročilo, da bi države članice, ki sodelujejo v programih ponovne nastanitve, omejile število priznanih beguncev v okviru konvencije ali upravičencev do subsidiarne zaščite.

3.4

Odbor podpira predlog Komisije kot prispevek EU k dejanski zaščiti beguncev s priznanim statusom begunca, če se uporabijo pravna zagotovila postopkov in spoštovanja individualnih pravic prosilcev za azil v smislu mednarodnih konvencij, zlasti Ženevske in Newyorške konvencije, in če se beguncem, ki ne bi ustrezali izbirnim merilom za upravičenost do programov ponovne nastanitve, ne bi zmanjšale pravice do obravnave in priznanja. Nasprotno Odbor temu ne bi bil naklonjen, če bi se krepitev sposobnosti držav prvega sprejema ali prehoda v regijah porekla kazala s tem, da se državam članicam Evropske unije oprosti obveznost priznanja statutarne in pravne zaščite begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite.

3.5

Odbor priporoča, da se izvedejo in popravijo usklajeni postopki, ki jih je Svet sprejel 29. aprila 2004, in da cilj tega sporočila ne bi bil, da se obravnava prošenj prenese v regije porekla. Odbor nasprotno priporoča, da sprejeti minimalni standardi spodbujajo države članice k uporabi zagotovil, ki lahko presežejo priporočene standarde.

3.6

Ostaja veliko regij, ki bi lahko postale območja izvora zaradi diskriminacij, kršenja človekovih pravic, preganjanj borcev za človekove pravice, naravnih katastrof ali skupaj lakote, špekulacij, klimatskih sprememb, nakopičenih vzrokov. Tako se Odbor sprašuje, če so države, ki mejijo na države porekla prosilcev za azil, vedno najbolj primerne za sprejem, priznanje in izbiro vseh beguncev, ki so upravičeni do programov ponovne nastanitve. Odbor se tudi resno sprašuje o sposobnostih predstavništev EU v tretjih državah, da to naredijo brez pomoči in posredovanja organizirane civilne družbe. Odbor priporoča, da se usklajeni postopki, ki jih je Svet sprejel 24. aprila 2004, izvedejo in popravijo pred prehodom na naslednjo fazo, ko se obravnava prošenj prenese v regije porekla.

3.7

Odbor se boji, da bi že tako težavna pomoč evropskih, mednarodnih ali lokalnih združenj in nevladnih organizacij postala nemogoča zaradi oddaljenosti, dodatnih stroškov, povečanja števila sogovornikov, ki predstavljajo lokalne organe oblasti, ali napetih odnosov ali celo zaradi pomanjkanja sredstev v nekaterih državah, kar zadeva lokalna združenja.

3.8

Kljub temu, da je treba pomagati državam prvega sprejema ali prehoda v regijah porekla in povečati prispevek za povrnitev razmer za normalno in dostojanstveno življenje beguncev, morebitno sodelovanje z državami prvega sprejema ali prehoda v zvezi s programi ponovne nastanitve ne bi smelo v nobenem primeru nadomestiti individualne pravice, da se zaprosi za azil na ozemlju EU, niti obveznosti držav podpisnic Ženevske konvencije, ki so prejele individualno prošnjo za azil.

3.9

Odbor opozarja, da se mora nadaljevati „politična“ obravnava z državami porekla, zlasti s pozivom na spoštovanje in pomoč pri spoštovanju človekovih pravic, pri čemer so države lahko v posameznem primeru države porekla, sprejema ali prehoda glede na individualni položaj oseb, in z delitvijo obveznosti med državami vseh regij.

3.10

Množični prihodi so še mogoči. Direktiva o sprejemu v primeru množičnega prihoda (5) se uporablja samo v primeru množičnega prihoda na ozemlje EU in Odbor obžaluje, da sporočilo ne zadeva pomoči, ki jo hoče priporočiti, ali možnosti uporabe programov ponovne nastanitve v tej situaciji.

4.1

Odprtje zakonitih poti priseljevanja mora odgovoriti na potrebe izseljevanja in priseljevanja, medtem ko morajo azilne poti ostati namenjene azilu in popolnoma upoštevati potrebe po zaščiti beguncev in njihovi vrnitvi v normalno in dostojanstveno življenje neodvisno od načinov sodelovanja in pomoči tretjim državam na trajni gospodarski, socialni ali okoljski ravni Evropske unije, ki dopolnjujejo in ne nadomeščajo individualne mednarodne zaščite. Do zlitja ne sme priti in čeprav imajo učinki lahko bližnje vzroke, vzročna zveza med regijami, ki so šibko ali slabo vključene v svetovno gospodarstvo, in nespoštovanjem človekovih pravic ni sistematična.

4.2

Ne glede na to, kam se obrnemo, so mnenja o razvoju skupne azilne politike stroga, nevladne organizacije ter sindikati na nacionalni in mednarodni ravni se vedno bolj vznemirjajo zaradi obljub, ki jih EU ne drži. V tem okviru nastopi Komisija, da bi pripravila sporočilo o izdelavi in izvedbi „trajnih rešitev“.

4.3

Odbor meni, da Komisija in Svet ne moreta spregledati preplaha zaradi situacije, v kateri so bile na podlagi obveznosti iz Tampereja sprejete direktive in regulativni ukrepi, ki so dajali prednost enemu pristopu pred drugim. Odbor vztraja pri tem, da evropsko javno mnenje sestavljajo množinski tokovi, da je neenovito in neenotno, kar je značilno za odprto družbo, ki se sklicuje na demokracijo in pravo. Komisija v svojem pristopu in Svet v svojih odločitvah bi torej morala razumeti obveznosti, ki so bile sprejete v Tampereju za oblikovanje prostora svobode in pravice, bolj v pomenu pravic državljanov in oseb v smislu Listine o temeljnih pravicah in obveznosti držav, ki izhajajo iz nje.

4.4

Varnostna razlaga, ki je sledila atentatom 11. septembra 2001, kaže njeno mejo, tako v rezultatih različnih nacionalnih in evropskih volitev, vključno s stalno naraščajočo stopnjo neudeležbe, kot v različnih oboroženih spopadih, ki so se spremenili v kronične državljanske vojne, ali celo v kršitve univerzalnih človekovih pravic.

4.5

V zadnjih desetih letih je EU sprejela in priznala begunce, katerih število je glede na države članice neenako, vendar resnične potrebe kažejo, da bi lahko programi pomoči v regijah porekla (na primer v Afriki in Caswanameju) in programi ponovne nastanitve v sami EU ne glede na njen delež pri mednarodnem sprejemu prispevali k izboljšanju položaja beguncev ali prosilcev za azil, ki imajo pravico zahtevati mednarodno zaščito.

4.6

Odbor podpira predlog sporočila s pridržkom naslednjih zahtevanih pojasnil: