Pritožba, ki jo je vložila Territorio Energia Ambiente SpA (TEA) 19. novembra 2007 zoper sklep Sodišča prve stopnje (četrti senat) z dne 17. septembra 2007 v zadevi, Territorio Energia Ambiente SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-175/07

(Zadeva C-500/07 P)

(2008/C 37/04)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnica: Territorio Energia Ambiente SpA (TEA) (zastopnika: E. Coffrini in F. Tesauro, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi pritožnice:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Z odločbo Komisije z dne 5. junija 2002 (1), ki se nanaša na državno pomoč v zvezi z davčnimi olajšavami in subvencioniranimi posojili, ki jih je Italija dodelila v korist javnih storitvenih podjetij z večinskim javnim kapitalskim deležem, je bila davčna oprostitev, ki je določena v členu 3(70) zakona št. 549/1995 in v členu 66(14) uredbe-zakona št. 331/1993, kot je bila spremenjena v zakon in s poznejšimi spremembami, v korist delniških družb z udeležbo javnega kapitala, ki izvajajo lokalne javne službe, razglašena za državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom. Odločba Komisije se ni nanašala na posamezne družbe, ampak na družbe, ki so bile ustanovljene v skladu s členom 22 zakona št. 241/1990 z večinsko udeležbo javnega kapitala. Zato ta odločba ni bila vročena nobeni družbi (in tudi ne pritožnici), saj v njej naslovniki niso bili izrecno navedeni. Italija je z uredbo-zakonom št. 10 z dne 15. februarja 2007 zgoraj navedeno odločbo izvršila in je za izterjavo pooblastila davčni urad. Tako je 29. marca 2007 davčni urad Manzova poslal družbi pritožnici zahtevek za plačilo glavnice v višini 1 748 289,75 eurov, skupaj z obrestmi v višini 912 180,64 eurov.

Vendar pa družba pritožnica ni družba z večinskim deležem javnega kapitala, ampak je v celoti javna, tako da „ugotovitve in odločba Komisije“ zanjo ne veljajo.

Pritožnica je pristojna in-house za lokalne javne službe, upravljanje katere je prej občina Mantova zaupala podjetju v lasti občine (ASM), ki se je v skladu z zakonom št. 127/87 preoblikovalo v družbo pritožnico.

Pritožnica upravlja javne službe v monopolni ureditvi predvsem na lokalnem področju, ne da bi pri tem vplivala na svobodno konkurenco, saj ni trga.

Družba s 100 % javnim kapitalom je posredni organ občin družbenic, ki so dejanske prejemnice finančne pomoči, ki jo izpodbija Komisija.

Zato finančna oprostitev, odobrena pritožnici, zaradi objektivnih in subjektivnih razlogov ne more biti opredeljena kot nezakonita državna pomoč, v nasprotju z določbami člena 87 Pogodbe.

Zato je bila pred Sodiščem prve stopnje vložena tožba zoper zgoraj navedeno odločbo Komisije. Vpisana je bila pod opravilno številko T-175/07 in dodeljena četrtemu senatu. Odločitev v tej zadevi je bila izdana kot sklep Sodišča prve stopnje z dne 17. septembra 2007, s katerim je bila tožba razglašena za nedopustno, saj ni bil spoštovan rok, določen v členu 230, peti odstavek, ES, ki določa, da je treba tožbo za razglasitev ničnosti vložiti v dveh mesecih od objave izpodbijanega akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj zvedel, v skladu s členom 102(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.

Pritožnica zatrjuje, da je ta trditev neutemeljena, tudi glede na sodbe z dne 17. septembra v zadevi Philip Morris Nizozemska 1980, 730/79 (2); z dne 14. novembra 1984 v zadevi Intermills, 323/82 (3); z dne 12. decembra 1996 v zadevi Air France, T-358/94 (4) in predvsem na sodbo tretjega senata Sodišča z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi, C-346/03 (5), zaradi česar naj bi bila v pritožbi zahtevana sprememba sklepa.

Tožba pred Sodiščem prve stopnje je bila namreč vložena takoj, ko je družba pritožnica izvedela, da je med naslovniki odločbe Komisije, in sicer takrat, ko je od davčnega urada prejela zahteve za plačilo.

Sklep Sodišča prve stopnje se izpodbija tudi zato, ker je v njem napačno uporabljen člen 225 Pogodbe.

Predlog za razglasitev ničnosti odločbe Komisije bi se namreč moral obravnavati skupaj z zahtevo, da se ta odoločba na pritožnico ne nanaša, sprememba sklepa na prvi stopnji pa se zahteva tudi glede na ugotovljeno nepristojnost ratione materiae Sodišča prve stopnje.

(1)  UL 2003, L 77, str. 21.

(2)  Recueil, 1980, str. 2671.

(3)  Recueil, 1984, str. 3809.

(4)  Recueil, 1996, str. II-2109.

(5)  ZOdl., 2006, str. I-6159.