(1)

Ali je v okviru vložitve tožbe, s katero se uveljavljajo restitucijski učinki ugotovitve ničnosti pogoja, v skladu s katerim mora posojilojemalec plačati stroške sklenitve pogodbe, s členom 6(1) in s členom 7(1) Direktive 93/2013 (1) združljivo to, da se za vložitev tožbe določi desetletni zastaralni rok, ki začne teči, ko pogoj preneha učinkovati z izplačilom zadnjega obroka plačila, ko je potrošnik seznanjen z dejstvi, ki so povzročila nepoštenost, ali pa mora potrošnik razpolagati z dodatnimi informacijami o pravni presoji dejstev?

Če mora biti seznanjen s pravno presojo dejstev, ali je treba za začetek teka roka kot pogoj določiti obstoj merila, izhajajočega iz ustaljene sodne prakse o ničnosti pogoja, ali pa lahko nacionalno sodišče upošteva druge, drugačne okoliščine?

(2)

Glede na to, da je za vložitev tožbe za vračilo določen dolg desetletni zastaralni rok, kdaj mora imeti potrošnik možnost za seznanjenost z nepoštenostjo pogoja in s pravicami, ki jih ima na podlagi Direktive – preden začne teči zastaralni rok ali preden se zastaralni rok izteče?