Pritožba, ki jo je Sodišče Evropske unije vložilo 19. marca 2015 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 13. februarja 2015 v zadevi T-725/14, Aalberts Industries/Evropska unija

(Zadeva C-132/15 P)

(2015/C 205/19)

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Pritožnik: Sodišče Evropske unije (zastopnika: A. V. Placco in E. Beysen)

Drugi stranki v postopku: Aalberts Industries NV, Evropska komisija

Predlogi

Pritožnik predlaga,

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Splošno sodišče Evropske unije je s sklepom z dne 13. februarja 2015 zavrnilo predlog Sodišča, ki ga je slednje podalo v okviru zadeve T-725/14, Aalberts Industries/Evropska unija, v skladu s členom 114 Poslovnika Splošnega sodišča. Ta predlog se je nanašal na to, da se tožbo družbe Aalberts Industries NV razglasi za nično, v delu, v katerem je uperjena zoper Sodišče kot zastopnika Evropske unije, pri čemer je bila tožba na isti podlagi istočasno uperjena proti Komisiji. S to tožbo je družba Aalberts Industries želela uveljavljati nepogodbeno odgovornost, kot nadomestilo za škodo, ki naj bi ji nastala s tem, da Splošno sodišče v zadevi T-385/06, Aalberts Industries in drugi/Komisija, ni odločilo v primernem roku. Splošno sodišče je v navedenem sklepu prišlo do zaključka – drugače, kot je bilo uveljavljano pred Sodiščem in ob priznanju stališča, ki ga zastopa Komisija, – da Sodišču in Komisiji ni treba zastopati Evropske unije v okviru navedene tožbe.

Sodišče se sedaj s pritožbo v skladu s členom 56 Statuta Sodišča obrača na slednjega in predlaga razveljavitev sklepa v delu, v katerem je bil zavrnjen predlog Sodišča. V utemeljitev te pritožbe se Sodišče sklicuje, prvič, na kršitev pravil glede zastopanja Unije pred njenimi sodišči in, drugič, na kršitev obveznosti utemeljitve.

V okviru prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravil glede zastopanja Unije pred njenimi sodišči, Sodišče navaja, da je treba zato, ker ni izrecnega predpisa, ki bi urejal zastopanje Unije pred njenimi sodišči v okviru tožb, s katerimi se uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije, pravila za takšno odgovornost Unije izpeljati iz veljavnih splošnih načel, zlasti načela dobrega izvajanja sodne oblasti in načel neodvisnosti in nepristranskosti sodišč.

Ta prvi pritožbeni razlog Sodišča je sestavljen iz dveh delov, namreč neupoštevanja zahtev načela dobrega izvajanja sodne oblasti in načela neodvisnosti in nepristranskosti sodišč.

Sodišče v okviru prvega dela navaja, da zaključek, do katerega je prišlo Splošno sodišče, namreč, da Sodišče zavezuje, da zastopa Unijo v okviru zgoraj navedene odškodninske tožbe, očitno temelji na sodni praksi, ki izhaja iz sodbe Werhahn Hansamühle in drugi/Svet in Komisija (od 63/72 do 69/72, EU:C:1973:121, v nadaljevanju: sodba Werhahn in drugi). Iz sodbe v tej zadevi izhaja, da takratna Skupnost, sedanja Unija, kadar iz ravnanja enega izmed njenih organov izhaja odgovornost, jo pred sodišči Unije zastopa organ oziroma organi, ki se jim očita ravnanje, ki je sprožilo odgovornost. Po mnenju Sodišča se v predloženi zadevi ni mogoče sklicevati na to sodbo, ker bi to iz različnih razlogov vodilo do položaja, ki bi bil nezdružljiv z dobrim izvajanjem sodne oblasti, ki je na podlagi izrecnega besedila sodbe Werhahn in drugi razlog za to odločitev. V tej zvezi se Sodišče posredno sklicuje na neupoštevanje obsega člena 317, prvi odstavek, PDEU in člena 53(1) Uredbe št. 966/2012 (1), na podlagi katerih bi Splošno sodišče moralo upoštevati načelo, da mora biti nadomestilo za škodo, kot se zahteva v tej zadevi, zagotovljeno iz proračuna Unije.

V okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga Sodišče, ob sklicevanju na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. julija 2008, Mihalkov/Bolgarija (zadeva št. 67719/01), navaja, da naj Splošno sodišče pri ugotovitvi, da bi Sodišče moralo zastopati Unijo v okviru odškodninske tožbe družbe Aalberts Industries, ni upoštevalo zahtev glede neodvisnosti in nepristranskosti sodišč. Ker namreč v tej zadevi, prvič, obstajala okoliščina, ki naj bi domnevno sprožila odgovornost pri izvajanju sodne dejavnosti s strani večjega števila sodnikov, drugič, so sodniki, ki se morajo ukvarjati z zadevo (i) del istega sodišča (Splošnega sodišča), kot so sodniki, ki se jim pripisuje okoliščina, ki je sprožila odgovornost in (ii) je sestavni del tožencev v zadevi (Sodišče), s katerim sodniki in sodnice te skupine sodnikov, poklicno povezanih, zato zgoraj navedene zahteve niso izpolnjene. To velja toliko bolj, če – kot je odločilo Splošno sodišče – bi moralo biti zahtevano nadomestilo za škodo, kot je v tem primeru, zagotovljeno iz proračuna Unije, ki se nanaša na Sodišče.

V okviru drugega pritožbenega razloga Sodišče uveljavlja, da izpodbijani sklep krši obveznost obrazložitve, saj ne vsebuje nobenih konkretnih navedb Sodišča, podanih pred Splošnim sodiščem, glede obsega številnih sodb – med drugimi sodbe Groupe Gascogne/Komisija (C-58/12 P, EU:C:2013:770), Gascogne Sack/Komisija (C-40/12 P, EU:C:2013:768) in Kendrion/Komisija (C-50/12 P, EU:C:2013:771).

(1)  Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, str. 1).