20.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 222/8


Pritožba, ki jo je GFKL Financial Services GmbH, nekdanja GFKL Financial Services AG, vložila 19. aprila 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 4. februarja 2016 v zadevi T-620/11, GFKL Financial Services AG/Evropska komisija

(Zadeva C-219/16 P)

(2016/C 222/10)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: GFKL Financial Services GmbH, nekdanja GFKL Financial Services AG (zastopniki: Dr. M Schweda, J. Eggers, Dr. M. Knebelsberger, Dr. F. Loose, odvetniki)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Zvezna republika Nemčija

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

1.

sodbo Splošnega sodišča Evropske unije (deveti senat) z dne 4. februarja 2016 v zadevi T-620/11 v delu, v katerem je tožba kot neutemeljena zavrnjena, razveljavi in

Sklep Evropske komisije z dne 26. januarja 2011 o državni pomoči C 7/10 (ex CP 250/09 in NN 5/10), ki jo izvaja Nemčija Shema za prenos davčnih izgub v primeru prestrukturiranja podjetij v težavah („Sanierungsklausel“) (1), C(2011) 275, razglasi za ničen;

2.

podredno: sodbo Splošnega sodišča Evropske unije (deveti senat) z dne 4. februarja 2016 v zadevi T-620/11 v delu, v katerem je tožba kot neutemeljena zavrnjena, razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

3.

nasprotni stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica s pritožbo izpodbija opredelitev sheme za prenos davčnih izgub iz člena 8c(1a) KStG za selektivno pomoč.

Pritožnica pritožbo utemeljuje z dvema razlogoma:

Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 107(1) PDEU

Shema za prenos davčnih izgub naj ne bi bila selektiven ukrep in zato tudi ne pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

Splošno sodišče naj bi napačno izhajalo iz tega, da naj bi bila določba o izjemi iz člena 8c(1) KStG, v skladu s katero v nekaterih primerih prevzema izgube, ki jih je mogoče prenesti, ugasnejo, del referenčnega sistema. Ta določba naj bi dejansko bila odstopanje od referenčnega sistema. Referenčni sistem naj bi bil splošna možnost, prenesti izgube v poznejša davčna obdobja.

Shema za prenos davčnih izgub naj bi bila poleg tega splošna, saj naj ne bi dajala selektivne prednosti. Med podjetji v težavah, ki spadajo pod shemo prenosa davčnih izgub, in vsemi ostalimi, zlasti gospodarsko zdravimi podjetji, naj bi obstajale pomembne razlike, tako da ti skupini podjetij nista v primerljivem položaju. Polega tega naj bi se Splošno sodišče v okviru preverjanja enakosti oprlo na zgolj teoretičen primer; skupina za primerjavo, ki jo je upoštevalo Splošno sodišče, naj se v pravni resničnosti praktično ne bi pojavljala.

Prav tako naj shema za prenos davčnih izgub ne bi dajala prednosti „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“. Shema za prenos davčnih izgub naj bi bila potencialno dostopna vsem podjetjem in naj ne bi vnaprej izključevala nobene skupine podjetij. Navezovala naj se ne bi na „specifično naravo“ podjetja, ampak na ekonomsko transakcijo, in sicer prevzem zaradi sanacije.

Shemo za prenos davčnih izgub je poleg tega mogoče upravičiti z naravo in splošnim namenom nemškega davčnega sistema. Pomagala naj bi izvajati temeljna načela nemškega prava o davku od dohodkov pravnih oseb, zlasti načelo prenosa izgub, načelo obdavčitve glede na plačilno sposobnost in splošni davčni cilj zagotovitve stalnih davčnih prihodkov.

Drugi pritožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

Sodba Splošnega sodišča naj bi kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj iz prava Unije. To, da naj bi bila shema za prenos davčnih izgub pomoč, naj za še tako skrben gospodarski subjekt ne bi bilo predvidljivo. Primerljivih ureditev v Nemčiji in drugih državah članicah EU naj Komisija nikoli ne bi izpodbijala zaradi kršitve prava o državnih pomočeh.


(1)  UL L 235, str. 26.