1.

Člen 3(3) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s točko 1(q) Priloge k tej direktivi je treba razlagati tako, da pogodbenega pogoja, o katerem se stranki nista posamično dogovorili in katerega cilj ali učinek je ta, da se dokazno breme prevali na potrošnika, ne opredeljuje na splošno in brez dodatnega preizkusa kot nepoštenega.

2.

Člen 3(3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(q) Priloge k tej direktivi je treba razlagati tako, da, prvič, se ne nanaša na pogoj, katerega cilj ali učinek je, da potrošnik utemeljeno domneva, da mora izpolniti vse svoje pogodbene obveznosti, tudi če meni, da nekaterih storitev ni treba plačati, saj se na podlagi tega pogoja ob upoštevanju veljavne nacionalne ureditve pravni položaj potrošnika ne spremeni, in drugič, se nanaša na pogoj, katerega cilj ali učinek je ta, da se omeji potrošnikova pravica do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, kadar je preostali dolgovani znesek določen z notarsko listino, ki ima posebno dokazno moč, kar upniku omogoča, da enostransko in dokončno konča spor.

3.

Člen 5 Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da ne zahteva, da mora prodajalec ali ponudnik predložiti dodatne informacije v zvezi s pogojem, ki je sestavljen jasno, vendar katerega pravne učinke je mogoče določiti le z razlago določb nacionalnega prava, ki niso predmet enotne sodne prakse.

4.

Člen 3(3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(m) Priloge k tej direktivi je treba razlagati tako, da se ne nanaša na pogodbeni pogoj, na podlagi katerega lahko prodajalec ali ponudnik enostransko presodi, ali je bila obveznost potrošnika izpolnjena v skladu s pogodbo.